Odločitev, da prodam hišo, ni bila lahka

Moji starši so mi zapustili hišo in tako sem naenkrat postala lastnica dveh hiš. Zavedala sem se, da tega ne bom zmogla, ker bom imela preveč stroškov, odločitev, da prodam hišo, pa je bila še daleč, ker so me na hišo vezali spomini.

Seveda bi bilo najboljše, da prodam hišo, sem si takrat govorila, a nisem mogla. Ko sem jo videla in hodila po njej, me je preveč bolelo, da bi jo prodala. Tako sem se odločila, da jo uredim, popravim in potem kasneje vidim, kako in kaj. Zelo rada sem imela to hišo, kajti moji starši so bili zlati starši in ta hiša je nosila veliko spominov.

Preteklo je leto, dve in vmes so se zgodile stvari, ko odločitev prodam hišo, ni bila več tako zelo daleč. Saj veste, ko pravijo, da čas celi rane. No, pri meni jih ravno ni, tako sem se začela zavedati, da me žalost, ko prihajam v njihovo hišo, ne bo minila. Vedno, ko sem prišla v hišo, sem bila žalostna, nastajali so stroški in tako odločitev, da prodam hišo, ni bila več daleč.

To so zame bili zelo težki in naporni trenutki, ko sem prvič prestopila prag nepremičninske agencije, mi je bilo najtežje. Tam so mi obljubili, da bo prodaja hitro stekla in da se bodo stvari hitro uredile. Ja, da prodam hišo je bil težek trenutek, zato se nisem hotela sama ukvarjati s tem in je za vse poskrbela agencija. To sem vedela, da moram narediti tako.

Našel sem se kupec in vse je hitro steklo. Še zadnjič sem se sprehodila po njej, obujala spomine in se na nek način opravičevala, da prodam hišo, ker drugače ni šlo. Življenje je šlo naprej. Kar nekaj časa je spet preteklo, da sem nehala imeti slabo vest, da sem prodala hišo. 

Moja najtežja odločitev v življenju je bila, da prodam hišo svojih staršev.