Prestolnica knjige

Iskreno povedano sem si vedno mislil, da so gramofoni stvar preteklosti. V bistvu nanje nisem niti kaj dosti pomislil. Vajen sem bil namreč bolj modernih načinov predvajanja: kakšen radio z zvočniki, v katerega si lahko dajal CD-je, kasneje pa seveda tudi sam telefon. Danes je tehnologija tako napredovala, da je mogoče glasbo poslušati na glas že iz telefona ali računalnika. Če pa to želiš malo ojačati, si lahko kupiš kakšen preprost Bluetooth zvočnik in ga vzameš s seboj, kamor koli želiš. Zaradi tega sem o predvajanju glasbe razmišljal samo na ta način in me razni gramofoni niso kaj dosti zanimali.

Pred časom pa moram reči, da se je marsikaj spremenilo; kar naenkrat sem začel veliko bolj ceniti gramofone. Enega sem namreč videl v neki starinski restavraciji, v katero sva se odpravila s punco.

Tista restavracija je imela res zelo “old school” vzdušje, a na dober način, saj je bil to tudi njen namen. No, v sami jedilnici, kjer so bile mize za goste, je stal gramofon, ki je predvajal glasbo. Takrat sem spoznal, da gramofoni danes niso aktualni zato, ker bi bili res zelo napreden način poslušanja glasbe. Njihov pomen je veliko globlji, saj ustvarjajo prav posebno glasbeno vzdušje, katerega z modernimi predvajalniki preprosto ne začutiš več. Glasba je dobesedno fizična: igla, ki drsi po plošči, zazna vsako nepopolnost izreza, kar naredi zvok bolj surov in zato na nek način veliko bolj prijeten — vsaj meni.

Zato so danes zame gramofoni nekaj čisto drugega, saj sem začel ceniti njihovo dejansko sentimentalno vrednost, ki je res velika. Morda si bom kakšen dan celo kakšnega kupil, kajti v kar nekaj trgovinah sem že videl, da so se spet začele prodajati tiste plošče.