Dr. Uroš Grilc

Prva in zadnja beseda programa Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010 sta pogleda umetnikov na knjigo. 23. aprila 2010 je Matjaž Berger v Križankah uprizoril Timpan v diahroniji, srečanje umetnosti, znanosti in filozofije skozi optiko knjige. Zadnje dejanje enoletnega prestolovanja Ljubljane pa je pripadlo Vladu Škafarju, ki je v Kinu Šiška 22. aprila 2011 odkrival čustva, povezana s knjigo, literaturo in branjem, prireditev pa je nosila ime Daj besedo. Oba dogodka je neposredno prenašala nacionalna televizija. Konec in začetek sta si po svoji estetiki in govorici karseda različna, a prav zato sta posrečeno zaobjela vse raznoliko dogajanje Ljubljane - svetovne prestolnice knjige, saj sta vpletla vse poti, ki so jih ubirali avtorji, založniki, knjigarne, knjižnice in bralci ter naslikala vso raznolikost, ki zaznamuje knjigo. To pa je bila tudi ambicija tega programa. Čas je, da spregovorimo o sledeh, ki jih je ta program pustil v mestu in na knjižnem trgu.

Promocija knjižne kulture

Ljubljana je 23. aprila 2010 naslov Unescove svetovne prestolnice knjige prevzela iz rok Bejruta in od tega dne dalje so glavno mesto Slovenije, širša regija in država na različne načine zaznamovani s knjigo. Na različne načine: od prijave programa na Unesco Ljubljana v programu poudarja in promovira »knjižno kulturo«, osredotočena je na avtorje, založnike, knjigarne, knjižnice, na bralno kulturo, a tudi na oblikovanje knjig, zgodovino knjige in tiska, na povezovanje knjige z vsemi področji umetnosti, povezovanje knjige z javnimi prostori in z mestom. Različni izvajalci, od javnih zavodov, založb, do nevladnih organizaciij, so izvedli 92 različnih projektov, skupaj pa se je v okviru programa Ljubljana  – svetovna prestolnica knjige 2010 v enem letu zgodilo 1651 dogodkov.
 
Del tega programa sta poleg Mestne občine Ljubljana podprla tudi Javna agencija za knjigo RS in Ministrstvo za kulturo RS, obsežen program so pripravila tudi veleposlaništva v Ljubljani, nekatera, denimo Veleposlaništvo Francije, so izvedla cel sklop kakovostnih izmenjav slovenskih in tujih avtorjev ter drugih dogodkov. V projekt je bilo vloženih vsega skupaj 3.800.300 evrov javnega denarja, od tega je Mestna občina Ljubljana vložila 2.900.300  evrov, Javna agencija za knjigo RS 700.000 evrov, Ministrstvo za kulturo RS pa 200.000 evrov.

V ospredju je bila osredotočenost na bralca

Organizatorji smo v programski knjigi napovedali okoli 500 dogodkov, to, več kot trikratno povečanje pa je posledica dejstva, da je program Ljubljane svetovne prestolnice knjige 2010 na konstruktiven način povezal različne izvajalce in naletel na topel sprejem pri strokovni in medijski javnosti, nemara tudi zato, ker je bil nad pričakovanji sprejet pri najširšem občinstvu. Program je namreč vključeval vse člene verige knjige, od avtorjev, založnikov, knjigarn, knjižnic, a nikogar od naštetih ni posebej postavljal v ospredje. Naj se popravim: v ospredje je vseskozi postavljal bralca. Bralec je bil osrednja točka programa Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010, a da bi to lahko postal, je program moral tkati kompleksne vezi med založniki in knjigotržci ter knjigarnami, med pisatelji in različnimi umetniškimi zvrstmi (filmom, gledališčem, glasbo, likovno umetnostjo), med javnim prostorom in knjigo, med knjigo in mediji. Inovativnost, včasih tudi eksperimentalnost in drznost ter dosledno vztrajanje na kakovosti programa  so tiste prvine, ki so knjigo v tem obdobju postavljale v ospredje, v različne produkcijske in družbene kontekste. Ta vizija programa je botrovala temu, da se je program širil prek zastavljenega in v mestu pustil trajni pečat knjige, ki smo ga dolžni negovati in razvijati naprej.

O izvedenem programu lahko že danes povemo nekaj z vidika tega, kateri so trajni učinki, ki bodo Ljubljani in slovenskemu knjižnemu trgu ostali tudi po predaji naziva. Povedali pa bomo tudi nekaj o tem, kaj že danes vidimo kot zamujene ali ne dovolj izkoriščene priložnosti, ki bi postavile še boljše temelje za razvoj področja knjige. So založniki, knjigarne, knjižnice izkoristili to silno pozornost in knjigi naklonjeno občo klimo, ob katero smo trčili v letu 2010? So strategije založnikov, knjigarn in knjižnic upoštevale tiste dimenzije programa Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010, ki se dotikajo razvoja knjižnega trga? So stanovska in strokovna združenja uspela na podlagi izkušenj programa LSPK 2010 oblikovati trajnejše modele svojega delovanja? Bistveno izhodišče programa je bilo namreč  povezovanje vseh dejavnikov, ki so povezani s knjigo, s ciljem, da se vzpostavi optimalno delovanje knjižne verige, ki le, če je  uravnotežena, zagotavlja dolgoročni razvoj področja knjige.

Slovenska knjiga poslej postaja bolj iskana in bolj dostopna

Če smo še bolj natančni: dolgoročni, nemara preambiciozni, a prav zato je bil nujni cilj programa LSPK 2010, da se v slovenskem založništvu začrta usmeritev, ki bi v nekaj letih povečala število prodanih knjig na glavo prebivalca od  2 do3 na 4, povečala povprečne naklade knjig za okoli 30 odstotkov (na okoli 2000 na naslov) ter za 20 odstotkov znižala povprečno ceno slovenske knjige, ki je v letu 2009 znašala 20,03 evra. Kaj se je v tem letu, ko je bila knjiga postavljena v ospredje bolj kot kadarkoli, zgodilo na slovenskem knjižnem trgu? Prvič po letu 1990 se je zgodilo, da je število vseh izdanih knjižnih naslovov padlo od 6586 v letu 2009  na 5720 v letu 2010. A vedeti moramo, da je bilo leto 2009 v tem pogledu izjemno, leto 2010 pa že močno zaznamovano z gospodarsko krizo. Po drugi strani pa je v letu 2009 izšlo 1926 leposlovnih knjig, v letu 2010 pa 1750, od tega 922 del domačih avtorjev. Zanimivi pa so podatki glede doseženih naklad: v letu 2009 je znašala povprečna naklada leposlovne knjige 1098 izvodov, leta 2010 se je povišala na 1221 izvodov. In še cena: leta 2009 je bilo za povprečno leposlovno knjigo potrebno odšteti 20,09 evra, leta 2010 19,43 evra. Povišanje naklade in znižanje cene leposlovne knjige sta brez dvoma učinka programa LSPK 2010 in le upamo lahko, da se bo ta trend nadaljeval tudi v prihodnje, saj to pomeni, da slovenska knjiga postaja tako bolj iskana kot bolj dostopna. Verjamemo, da je to mogoče.

Novi knjižni prostori

Toliko o učinkih na sam knjižni trg. A poglejmo torej ključne rezultate programa LSPK  2010. Prav gotovo ne moremo pričakovati, da bo mesto tudi v prihodnje priča takšnega obilja dogodkov, povezanih s knjigo, a brez dvoma je in bo program svetovne prestolnice v Ljubljani pustil trajne sledi. Te sledi ali trajne učinke svetovne prestolnice knjige lahko razdelimo v tri vrste. Prvi so infrastrukturni: Ljubljana ima od septembra 2010 prvo literarno hišo na Slovenskem, Trubarjevo hišo literature, ki ni le nov javni prostor, temveč je v osmih mesecih z 284 dogodki, povezanimi s knjigo, literaturo, humanistiko ter kritično refleksijo kulture in družbe vnesla v prestolnico nov programski veter. Prva otroška knjigarna v Ljubljani Kres pod Gradom je še en otrok prestolnice knjige, ki od aprila 2010 bogati ponudbo v Mestnem domu. Severni park z bralnimi portali ter Labirint umetnosti sta trajni obeležji ljubljanskega prestolovanja knjigi, obenem pa sta inovativni intervenciji v javni prostor, poskus kultiviranja javnega prostora v znamenju knjige. Na Bregu je začela delovati starinska tiskarna TipoRenesansa, ki bo izvajala pomemben javni program, povezan s tiskom in oblikovanjem knjig, med drugim je bil izveden tudi Festival črk, s katerim se odpirajo novi pogledi na vprašanja zgodovine tiska in oblikovanja knjig. Ljubljana pa je od 21. aprila 2011 bogatejša še za knjižnico Zadvor.

Nove kulturne vsebine

Druga vrsta trajnih učinkov so vsebinski: ti so spričo velike raznolikosti programa in usmerjenosti v »knjižno kulturo« v najširšem smislu najbolj številni. Nov štirinajstdnevnik Pogledi je za celotno področje kulture ključna pridobitev, ki je ustvarila nov medijski prostor in od katere si obetamo premike tako na ravni refleksije kulture in družbe kot na ravni promocije kakovostne kulturne ponudbe. Projekt Knjige za vsakogar je omogočil vpogled v živo tkivo slovenskega knjižnega trga: ta kampanja za promocijo knjige in branja je povezala avtorje, založnike, knjigarne in knjižnice, ustvarila mrežo 220 prodajnih mest na celotnem območju Slovenije in na presenečenje domala vsakogar pokazala, da je tudi zelo kakovostna in zahtevnejša knjiga lahko prodana v nakladah nekaj tisoč izvodov in ne le v butični nakladi. Festival Literature sveta – Fabula 2010 je prinesel povsem nov pogled na popularnost pesnikov in pisateljev, zanimanje za branje svetovnih pisateljskih imen, ki so obiskala Ljubljano, je bilo izjemno, festival pa je v maju tako močno zaznamoval dogajanje v Ljubljani, da sta Mestna občina Ljubljana in Javna agencija za knjigo RS sprejeli odločitev o potrebi po takšnem urbanem literarnem festivalu tudi v prihodnje.

Številni projekti so raziskovali razmerja med knjigo in umetnostmi, naj gre za film, glasbo, gledališče ali likovne umetnosti. Serija razstav je tematizirala knjigo, besedo, frazeme, pomemben presežek pa je edinstvena razstava miniaturnih knjig V majhnem plašču besed iz zbirke dr. Martina Žnideršiča, ki bo v nadaljevanju doživela nadgradnjo doma in v tujini. Dr. Žnideršič je v letu knjige svojo izjemno zbirko več kot 3000 miniaturnih knjig podaril Ljubljani, na kar smo še posebej ponosni. Knjižnica pod krošnjami je v lanskem letu doživela izjemen razmah, saj so parkovne in druge odprte javne površine dobile nove knjižne vsebine in novo identiteto. S projektom Ljubljana bere smo ljubljanske triletnike in prvošolce obdarili z vrhunskima izvirnima slikanicama (7000 knjig), v projektu Rastem s knjigo pa so vsi slovenski dijaki prvih letnikov srednjih šol ob obisku knjižnice prejeli slovensko mladinsko delo, vsega skupaj je bilo razdeljenih 21.000 knjig. Pomembno je poudariti tudi, da je Ministrstvo za šolstvo in šport šolsko leto 2010/11 razglasilo za šolsko leto knjige in v tej zvezi šole načrtno spodbujalo k različnim aktivnostim na področju knjige. Svetovni vrh knjige, ki je nosil podnaslov Knjiga kot nosilka razvoja človeštva, je prvič združil vse ključne mednarodne organizacije, ki delujejo na področju knjige, predstavnike založnikov, knjižnic in knjigarn in s tem odprl novo kvaliteto razpravljanja o knjigi, ki jo je kronala sprejeta Ljubljanska resolucija o knjigi. Slednja je oblikovana na podlagi izkušenj LSPK 2010 in vladam sveta ter strokovnim združenjem s področja knjige predlaga konkretne in kompleksne usmeritve glede spodbude razvoja področja knjige.

Simbolno izročilo svetovnega leta knjige in kandidatura Ljubljane za naslov mesto literature

Tretji učinki so simbolni. Program LSPK 2010 je omogočil prvo uprizoritev romana Nekropola Borisa Pahorja, nato pa še njeno gostovanje v gledališču Verdi v Trstu, kar je v simbolnem pomenu izjemen dogodek, saj slovenska beseda in intelektualna veličina slovenskega pisatelja tja še ni imela vstopa. Bodo ta vrata ostala odprta? Kaže da, saj se napoveduje živahna izmenjava med tržaškimi in ljubljanskimi gledališči. Smo tik pred tem, da se Ljubljana vključi v mrežo mest zatočišč za preganjane pisatelje (ICORN), ki deluje pod okriljem mednarodnega PEN-a, s čimer naša prestolnica tudi izpričuje svojo kozmopolitsko usmeritev: biti odprt in gostoljuben prostor za drugega, ki je ogrožen. Oktobra se je z drzno skulpturo slovenskim protestantskim piscem in tiskarjem kiparja Luja Vodopivca Ljubljana oddolžila slovenskim protestantskim piscem.

A morda najpomembnejša simbolna zapuščina je dvig zavesti o pomenu knjige in branja: program LSPK 2010 je neumorno in na različnih ravneh poudarjal, da je knjiga prepogosto nevidna sopotnica naših življenj, da je pomembna za vsa področja našega delovanja v vseh obdobjih človekovega življenja, zato smo jo srečevali v različnih oblikah in v različnih prostorih. Ne po naključju so številni projekti potekali na javnih prostorih, knjige smo srečevali na vlakih, avtobusnih postajah, v parkih in na mestnih trgih. O knjigi se je v medijih in javnosti v letu 2010 govorilo več kot kdajkoli. Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010 je vpeljala nov diskurz o knjigi in knjižni kulturi. Te dediščine ne gre zavreči, velja jo negovati in bogatiti, kajti knjiga je temelj razvoja posameznika in družbe. A da ne bo ostalo le pri besedah o besedi: Mestna občina Ljubljana se je zavezala, da bo takoj po zaključku programa svetovne prestolnice knjige kandidirala za Unescov naziv mesto literature, in se s tem pridružila Iowi, Melbournu, Edinburgu in Dublinu.

Knjige za vsakogar – analiza učinkov kampanje za spodbujanje branja

Program LSPK 2010 je s posameznimi projekti precej razburkal dogajanje na slovenskem knjižnem in literarnem trgu, gotovo pa najbolj s projektom Knjige za vsakogar. Nepojmljivo, malone bogokletno je bilo pomisliti, da se lahko na slovenskem knjižnem trgu kakovostno in zahtevnejšo literaturo natisne v nakladi 8000 izvodov, se jo prodaja po ceni 3 evre in povrhu vsega ne le v knjigarnah, temveč tudi v knjižnicah in drugih kulturnih ustanovah. A še bolj kot to bogokletje zlasti med založniki odzvanjajo javnosti transparentno predstavljene številke o prodaji posameznih naslovov, saj slovenski založniki v tem pogledu stavijo na transparentno netransparentnost in lahko o prodanih knjigah le ugibamo. Pravi presežek projekta Knjige za vsakogar je dvojen. Najprej v tem, da je to edini projekt in edina kampanja za promocijo knjige in branja, ki združuje vse člene verige knjige –  avtorje,  založnike, knjigarne in knjižnice – z jasnim ciljem: dvigovati zavest o pomenu bralne kulture in spodbujati prodajo knjig. Drugi je izrazito vsebinski in zadeva kvantiteto prodanih dobrih knjig.

Toda v kakšno okolje se je projekt Knjige za vsakogar pravzaprav umestil? Kontekst slovenskega knjižnega trga je na kratko naslednji: povprečna naklada knjig v letu 2009 je znašala 1.543 izvodov na naslov, za področje leposlovja 1098 izvodov, povprečna cena knjige pa je bila 20,03 evra. Zahtevnejše leposlovne knjige s svojo naklado v povprečju ne presegajo 600 izvodov. Če smo po izposoji knjig v slovenskih splošnih knjižnicah Slovenci z 12,8 izposoj per capita letno v evropskem vrhu, smo s prodajo 2 do 3 izvode  na evropskem dnu. Če dobrohotno vzamemo zgornjo številko (ki je po vsej verjetnosti pretirana), to pomeni, da se v Sloveniji letno proda okoli 6 milijonov knjig, od tega so jih v letu 2009 samo splošne knjižnice kupile 447.664. Število novo izdanih knjižnih naslovov v letu 2009 je znašalo 6.586, od tega 1.765 leposlovnih del, med njimi 921 del slovenskih avtorjev.
Zavod Turizem Ljubljana je svojo promocijo turistične ponudbe Ljubljane v preteklem letu gradil tudi na blagovni znamki svetovne prestolnice knjige, zlasti na nemškem govornem področju. Rezultat je ta, da se je število zahtevnejših gostov iz Nemčije, ki jim kultura mesta veliko pomeni, povečalo za 20 odstotkov, s tem pa so se nemški turisti prebili na drugo mesto med vsemi, ki obiskujejo Ljubljano. Ljubljana – svetovna prestolnice knjige 2010 je tako s svojim širšim kontekstom Ljubljane mesta literature in kulture dala pozitivne učinke.

Razširitev knjižne prodajne mreže

Projekt Knjige za vsakogar je na samem začetku trčil na še eno pomembno dejstvo: problematičnost mreže slovenskih knjigarn. Primarno mesto za prodajo knjig so seveda slovenske knjigarne, ki pa jih je premalo, demografska podoba Slovenija je eden od razlogov, da na obsežnih območjih knjigarn preprosto ni: povedano drugače, če vzamemo za kriterij, da v projektu sodelujejo knjigarne, ki imajo v svoji ponudbi vsaj tisoč knjižnih naslovov in produkcijo vsaj dvajsetih založnikov, potem takšnih knjigarn naštejemo približno petdeset. To je neverjetno dejstvo, a tako je. Obenem vemo, da morajo knjigarne ostati prvo in »naravno« mesto za prodajo knjig, zato ni prišlo v poštev, da bi se prodajna mreža širila v trgovska središča ali na poštne urade, čeprav bi bile s tem prodajne številke nedvomno višje. A pri projektu ne gre samo za prodajne številke, gre za iskanje trajnih pozitivnih učinkov, zato je bila zavestno sprejeta odločitev, da se omejimo na kulturne ustanove. Po drugi strani pa je mreža splošnih knjižnic bistveno bolje razvejana in je v letu 2009 štela 261 izposojevališč, brez postajališč bibliobusa;  a ne le to, v letu 2009 so splošne knjižnice naštele 9.200.197 obiskovalcev, ki so si sposodili 23.958.653 enot knjižničnega gradiva (vir: Nuk, Slovenske knjižnice v številkah. Poročilo za leto 2009).

Splošne knjižnice so torej dobro delujoča infrastruktura, ki jo nemara velja izkoristiti tudi za kakšne dodatne namene in uporabnikom ponuditi nove storitve. Posebnost projekta Knjige za vsakogar je v tem, da prodajno mrežo tvorijo knjigarne, knjižnice in nekatere druge kulturne ustanove, skupaj je teh mest trenutno 220, s tem pa je zagotovljena fizična dostopnost knjig na celotnem območju Slovenije in tudi v zamejstvu.

Pomembno načelo projekta Knjige za vsakogar so redne evalvacije projekta, ki temeljijo na natančnih številkah prodaje posameznih naslovov po prodajnih mestih. Le tako bomo lahko o njegovih učinkih resno govorili in ga presojali. Govorica teh številk je naslednja: od začetka projekta 23. aprila 2010 do konca leta je izšlo 20 knjig v nakladi 8000 izvodov, prodanih pa je bilo 75.497 izvodov knjig. To pomeni, da je bilo od skupne natisnjene naklade 160.000 izvodov prodanih  47,19  odstotka naklade. Od skupno prodane naklade je bilo 65,8 odstotka knjig prodanihv knjigarnah, 28,1 odstotka v knjižnicah, 4 odstotke v muzejih in 1,9 odstotka v drugih kulturnih ustanovah. Najpomembnejša pa je naslednja numeričnost, ki jo lahko z malce patetike opredelimo kot vsebinski presežek projekta Knjige za vsakogar: 7.335 prodanih knjig Svetlane Makarovič, 7.206 knjig Slavoja Žižka, 6.942 Borisa Pahorja, 6.744 Toneta Pavčka, 5.509 antologije slovenskih pesnikov, 4.597 Herte Mueller itd. Vrhunski avtorji so našli pot do bralcev, in to v številkah, ki so impozantne, so desetkratnik, pri poeziji pa skoraj dvajsetkratnik siceršnjih naklad v Sloveniji. Posebej je razveseljivo, da gre pri najuspešnejših knjigah za slovenske avtorje. Obstaja boljši način njihove promocije? A temu moramo takoj dodati naslednje: bodo založniki in avtorji sami znali vnovčiti to pozornost, ki jim je bila dana na nekoliko presenetljiv način?

Prodajni uspeh v knjižnicah

Posebno pozornost pri projektu gre nameniti knjižnicam. V tretjem obdobju projekta (september – december 2010) se je za odstotek zvišala prodaja v knjižnicah, za dober odstotek pa se je znižala prodaja v knjigarnah. Če se omejimo zgolj na to zadnje obdobje, je slika prodaje naslednja: 61 odstotkov  knjigarne, 30 odstotkov knjižnice, medtem ko je prodaja na preostalih prodajnih mestih (muzeji in kulturne ustanove) celo presegla 8 odstotkov. Če prevedemo, knjižnice so doslej skupaj prodale 21.230 knjig, od tega samo Mestna knjižnica Ljubljana 10.153 knjig. Sklepamo lahko, da je prodaja v knjižnicah in kulturnih ustanovah konstantna oz. celo v rahlem porastu, medtem ko gre v knjigarnah v nasprotni smeri. Razlog temu gre nemara pripisati dvojemu: prvič, da se obiskovalci knjižnic in kulturnih ustanov s samo možnostjo prodaje knjig v teh javnih prostorih spoznavajo na novo, po drugi strani pa tvegamo trditev, da gre pri obiskovalcih knjižnic in kulturnih ustanov za širši krog bralcev, ki niso nujno tudi redni obiskovalci knjigarn in torej kupci knjig. Vsekakor je nesporno, da je obseg obiskovalcev knjižnic v primerjavi s knjigarnami bistveno večji, kar lahko grobo ponazorimo s primerjavo obiska največje slovenske knjigarne in največje slovenske knjižnice: Knjigarno Konzorcij je na zadnji dan januarja 2011 obiskalo okoli 600 ljudi, od tega jih je 415 kakšno knjigo tudi kupilo, Knjižnico Otona Župančiča pa 2 316 ljudi, ki so si sposodili 4.238 enot knjižničnega gradiva. Če smo še nekoliko bolj konkretni in primerjamo rezultate knjižnic in dveh največjih knjigarniških mrež pri nas: Knjigarne Mladinske knjige so skupaj prodale 29.045 izvodov knjig, knjižnice 7.815 knjig manj; druga največja knjigarniška mreža, DZS, je doslej prodala 11.589 knjig, skoraj pol manj kot knjižnice, pri čemer se je samo Mestna knjižnica s prodajo 10.153 knjig zelo približala njenemu rezultatu. Kaj poreči na te številke? Povedo, da so knjižnice dober prostor za prodajo knjig.

Na uporabnike knjižnic torej še kako velja naslavljati takšno kampanjo za promocijo knjige in branja, ker jih je veliko in ker je v Sloveniji precej krajev, ki imajo knjižnico, ne pa tudi knjigarne. Knjižnice niso le največji kupec knjig in niso le temelj dostopnosti knjižničnega gradiva, ampak so premalo izkoriščeno okolje za promocijo knjižne produkcije. Vsekakor so se knjižnice ob projektu Knjige za vsakogar soočile s precejšnim izzivom in se resnično posvetile kakovosti nove storitve za uporabnika. To je pomembna nova dimenzija »javne službe«, kajti knjižnica je prostor, ki je zelo tesno povezan s potrebami lokalnega okolja. Uspeh knjižnic je torej tudi v tem, da so znale odgovoriti na potrebe lokalnega okolja glede kupovanja kakovostnih knjig, o katerih prej niso vedeli praktično nič. Tudi zaradi tega so splošne knjižnice danes še boljše, kot so bile sicer, obiskovalcu lahko ponudijo več. Seveda pa bo potrebno še kako paziti, da knjižnice ne padejo v skušnjavo glede prihodnje prodaje knjig, kajti založniki bodo zdaj nedvomno bolj intenzivno iskali svoje priložnosti. Ta skušnjava je rešljiva na en sam način: da knjižnice zelo jasno sledijo kriterijem kakovosti knjižne produkcije in javnemu interesu slovenske knjige. Knjižnice gotovo ne morejo in ne smejo postati ad hoc prodajno mesto za knjige, temveč morajo glede prihodnjih možnih oblik takšnih projektov oblikovati jasne cilje ter tudi dolgoročne usmeritve, povezane tako s splošnimi cilji nacionalne kulturne politike na področju knjige kot s potrebami lokalnega okolja. Prostora za takšne projekte je še precej.

Povedano drugače, ključni faktor uspeha projekta Knjige za vsakogar je trdnost, obseg in razvejanost mreže prodajnih mest na celotnem območju Slovenije, ki je knjigarne ne dosežejo v zadostni meri, s knjižnicami pa se ta slika bistveno spreminja. Ta prodajna mreža projekta in torej zagotovljena »fizična« dostopnost knjig sta ključna tudi za odločitev o nadaljevanju projekta, saj se je izkazala za preveč dragoceno in je ne gre razpustiti. Prav tako ne gre spregledati, da so odlično prodajale knjige tudi nekatere kulturne ustanove, med njimi Muzej in galerije mesta Ljubljane (302), Narodni muzej Slovenije (364), Muzej na prostem Rogatec (322) in Kinodvor (1069).

Glede na rezultate projekta ni dvoma, da so ga bralci sprejeli in pričakujejo njegovo nadaljevanje. In projekt je bil od vsega začetka prvenstveno namenjen bralcu, ne založnikom, knjigarnarjem in knjižnicam. Nihče izmed vseh treh naštetih členov verige knjige znotraj projekta Knjige za vsakogar ni mogel v prvi vrsti staviti na svoj »naravni« legitimni parcialni interes, temveč ga je lahko zasledoval v drugem ali tretjem planu, vse pa je bilo podrejeno bralcu in javnemu interesu, ki je v ospredju te nacionalne kampanje za promocijo knjige in branja. Od tod neizbežne travme vseh treh naštetih členov knjižne verige, založnikov (knjiga po 3 evre in natisnjena v vsaj desetkrat višji nakladi kot sicer, zakaj se ukvarjati s tako nizkimi donosi iz prodaje, projekt ekonomsko ni donosen?!), knjigarn (zakaj dobivamo konkurenco pri prodaji knjig v knjižnicah, bodo kupci knjig zdaj še manj obiskovali knjigarne, bodo morda kupovali le še knjige po 3 evre in ne drugih?!) in knjižnic (spada v knjižnično javno službo tudi prodaja knjig?!).

Trhli očitki o nizki ceni knjig za vsakogar, češ da so (po)rušili razmerja na knjižnem trgu

Še dva posplošena očitka smo lahko zasledili od začetka projekta, ki pa sodita v tako imenovano ideološko polje slovenske knjige. Prvi govori o »razvrednotenju knjige« zaradi nizke cene. Ta očitek je zanimiv zato, ker enači ekonomsko ceno knjige z njeno metafizično vrednostjo in pravzaprav samemu sebi nastavi lice. Zna kdo odgovoriti na vprašanje, kaj je prava vrednost, se pravi cena knjige? Je to 5, 10 ali 20 evrov? Ali pa je nemara knjiga razvrednotena tedaj, ko ne glede na svojo odličnost ne dočaka bralcev, ko pozabljena in spregledana porumeni in konča v mlinu? Morda je razvrednotena takrat, ko je sicer množično kupovana in brana, a ostaja nerazumljena in je njena vsebina razumljiva le peščici posvečenih? In, če se malo ozremo po knjižni ponudbi, mar ni na voljo kar precej cenovno ugodnih knjig? Zelo spolzek teren, a zagotovo to ni teren Knjig za vsakogar: odlične knjige in odlični avtorji so našli številne bralce. Založniki so se knjižnih izdaj v projektu Knjige za vsakogar lotili s prepričanjem, da bodo uspešno zaprli finančno konstrukcijo tako s pridobljeno subvencijo kot s prihodkom od prodaje, in kot kažejo rezultati, se pri tem niso ušteli: edina razlika je v tem, da projekt ne prinaša »običajnih« založniških dobičkov, toda vrednost promocije založnikov in njihovih programov je lahko zelo visoka, na daljši rok gotovo tudi ekonomsko zanimiva.
 
Drugi očitek govori o tem, da projekt na dumpinški način ruši razmerja na knjižnem trgu. To je ob vseh resničnih ekonomskih motnjah zdrave konkurence, s katerimi je predeterminiran slovenski knjižni trg (prevlada ene založbe), ter ob kompleksnem sistemu subvencioniranja področja knjige (prevedeno: motnjah tržne dejavnosti z državnimi pomočmi več kot 400 subvencioniranih knjižnih naslovov, pri čemer na trgu ne nastopajo z bistveno drugačno ceno kot knjige, ki izidejo brez subvencije) smela trditev, ki bi – če bi jo izrekovalci mislili resno –, lahko hitro našla preverbo pri varuhu konkurence, ki obstaja zato, da tržne dejavnosti temeljijo na zdravi konkurenčnosti. A resno in s številkami: Je realno pričakovati, da bo 21 naslovov temeljito in na kratki rok pretreslo knjižni trg z 6.589 izdanimi knjižnimi naslovi letno (2009)? Lahko teh 21 naslovov resneje pretrese dogajanje na ožjem knjižnem trgu, se pravi na trgu knjig s področja literature, če je v letu 2009 po podatkih Nuka izšlo 1.765 leposlovnih del s povprečno naklado 1.098 izvodov? Težko.

Na prvi pogled bi lahko rekli, da so te travme nerešljivo breme celotnega projekta in da je njihova teža takšna, da bodo projekt slejkoprej zadušile. A rezultati projekta to v celoti zanikujejo. Te travme so namreč sine qua non pogoj uspešnosti projekta, brez njih bi projekt padel oziroma ne bi zaživel, te travme so zagotovilo, da si noben člen verige knjige ne »lasti« projekta in da nobeden od njih ne prosperira z lastnimi interesi. To pa je bistvo kampanje za promocijo knjige in branja: povezati vse člene s ciljem, da se dviguje zavest o pomenu dobre knjige. Ker so bili povrhu vsega cilji in bistvo projekta od vsega začetka jasni, je javni interes te kampanje zlahka utemeljiti in ga zagovarjati. Skratka, vse naštete travme so »duša« projekta, iz njih in zaradi njih je projekt Knjige za vsakogar izmerjeno uspešen. Pokazalo se je še nekaj: projekt Knjige za vsakogar je lahko zanimiv poligon za drznejše založniške in uredniške poskuse, kakršni so Graffit, čitanke Cankarjeve založbe, Čarovnikov vajenec v stripu in Passion de Pressheren. Zadnja dva sta brez dvoma uspela in sta pomemben signal založnikom glede prihodnjega oblikovanja programov, glede prvega pa bomo morali na rezultat še malo počakati. Projekt torej tudi s produkcijskega vidika vnaša na slovenski knjižni trg novo dinamiko, kar je lahko glede na njegovo siceršnjo okorelost in predvidljivost le dobro znamenje. Rozmanov in Horjakov Passion de Pressheren doživlja izredne odmeve v strokovni javnosti in je prav tako poskus vpeljave povsem novega stripovsko poetičnega diskurza. In še nekaj je značilno za nabor knjig: kar pet izmed njih so ob koncu leta 2010 Pogledi umestili med najboljše knjige minulega leta.

Projekt Knjige za vsakogar se nadaljuje

Ob vsem tem ne more biti dvoma, da glavni cilj projekta Knjige za vsakogar -  promoviranje knjige in branja ter spodbujanje kupovanja knjig kot nepogrešljivega dela bralne kulture -  pomeni tek na dolge proge, v tem trenutku pa smo pretekli morda prvi kilometer tega maratona. A start je uspel, saj na Slovenskem ne najdemo projekta na področju knjige, v katerem bi se založniki, knjigarne in knjižnice povezali za skupni cilj in torej pozabili na svoje parcialne interese. Prizadevanje, da dosežemo cilj tega knjižnega maratona, je povezano z vprašanjem vztrajnosti in inovativnosti, ki ju slovenski knjižni trg potrebuje bolj kot kdajkoli, ne glede na to, da se vsi zavedamo njegovih meja. V programu LSPK 2010 smo se odločili, da s konkretnimi projekti te meje postavimo pod vprašaj, jih ne jemljemo za okope, temveč jih dojemamo kot priložnosti in iščemo nove razvojne spodbude slovenski knjigi ne navkljub tem mejam, temveč zaradi njih.

Mestna občina Ljubljana in Javna agencija za knjigo RS sta se na podlagi evalvacije rezultatov odločili, da s projektom Knjige za vsakogar nadaljujeta. Konec januarja 2011 je bil tako objavljen javni razpis, na katerem bodo izbrane nove kakovostne knjige, ki bodo v letu 2011 dostopne bralcem po vsej Sloveniji v knjigarnah, knjižnicah in nekaterih kulturnih ustanovah.

Projekt Knjige za vsakogar je razkril tudi določene slabosti, zato se spreminjajo nekateri parametri projekta, dasi ostaja njegova filozofija enaka, vključno s prodajno mrežo. Glavna sprememba je večja fleksibilnost naklad, saj bodo založniki lahko pri kandidaturi izbirali med tremi kategorijami naklad, 5.000, 8.000 in 12.000, pri čemer cilji razpisa z višino subvencije precej odločno privilegirajo višje naklade. Druga sprememba je cena knjige, ki bo skupaj z vračunanim DDV znašala 5 evrov. Glede na povprečno ceno knjige je ta cena še vedno zelo ugodna, založnikom in prodajalcem pa bo olajšala zapiranje finančne konstrukcije, s tem pa večala interes založnikov in posledično boljšo ponudbo za bralce. In tako smo v okviru festivala Literature sveta - Fabula 2011 v začetku aprila na knjižnih policah že lahko našli pet odličnih novih knjig, Niccola Ammanitija, Christopha Ransmayrja, Margriet de Moor, Cesarja Aire in Pera Olova Enquista.

Rezultate novega javnega razpisa bo zagotovo zanimivo spremljati. Pred dobrim letom je bil projekt za marsikoga poln neznank glede delovanja celotnega sistema in glede samih rezultatov, v prvi vrsti pa je obstajal velik dvom založnikov, da je kakovostno knjigo ne glede na ugodno ceno mogoče prodati v nakladi 8000 izvodov. Ta uganka je danes razrešena, saj je projekt ponudil konkreten vpogled v drobovje slovenskega knjižnega trga ter vsem akterjem prinesel novo védenje. Z vidika oblikovanja in načrtovanja založniških programov je to védenje dragoceno, zato si na novem razpisu obetamo veliko zanimanje založnikov, večji nabor predlaganih kakovostnih knjig in zato še boljšo ponudbo za bralce. Prepričani smo namreč, da glede projekta Knjige za vsakogar obstajajo pomembne rezerve tako pri ponudbi knjig kot pri razvejanosti prodajne mreže, zato bo napor v tej smeri nujen.

Na koncu pa si moramo zastaviti vprašanje, kje bi lahko projekt tako založniki kot knjigarne in knjižnice še bolje izkoristili z vidika svojega interesa ali osnovnega poslanstva? Če smo namreč utemeljevali, da je pogoj uspešnosti kampanje za promocijo knjige in branja v tem, da ne temelji na parcialnih interesih založnikov, knjigarn in ne knjižnic, pa to ne pomeni, da ciljev projekta Knjige za vsakogar ni mogoče združiti z nekaterimi poslovnimi cilji posameznih subjektov. Lahko knjižnice s tem, ko so uporabnikom ponudile novo storitev, morda pridobijo tudi nove člane? Lahko knjigarne izkoristijo večji obisk na podlagi promocije projekta in ugodne kakovostne ponudbe knjig pridobijo nove kupce knjig? Lahko založniki z izdanimi knjigami v projektu promovirajo tudi svoje založniške programe? Še več, lahko založniki po modelu Knjig za vsakogar oblikujejo model, ki bi temeljil na povsem komercialnem interesu? Lahko stanovska združenja (založnikov, knjigarn, knjižnic) ustvarijo lasten model kampanje za promocijo knjige in branja? Ali slovensko založništvo v tem trenutku potrebuje takšne kampanje, ki bodo spodbujale kupovanje knjig? To so vprašanja, ki bodo odzvanjala in na katera nam bodo v prihodnje pomagale odgovoriti tudi izkušnje Ljubljane – svetovne prestolnice knjige. 

Popotnica prihodnjim prestolnicam knjige

Programi dosedanjih svetovnih prestolnic knjige so bili med seboj tako zelo različni, da je praktično nemogoče pokazati na njihove skupne poteze. Kar niti ni narobe, saj je navkljub kriterijem Unesca za pridobitev naslova knjiga kot medij še najbolj odvisna od nacionalnega jezika, sami založniški trgi pa so vsak zase specifični. Tudi če ne gre iskati skupnih vsebin preteklih in prihodnjih prestolnic knjig, pa velja na podlagi izkušenj Ljubljane poudariti nujnost, da so programi prestolnic ne le reprezentativni, temveč tudi drzni in usmerjeni v razvoj področja knjige. To seveda pomeni, da morajo ti programi upoštevati vse člene verige knjige in iskati možnosti njihovega povezovanja. Le tako se lahko ustvarijo temelji, na katerih spodbujamo razvoj bralne pismenosti, dvigujemo bralno kulturo ter dajemo spodbude knjižnemu trgu. Pomeni tudi, ne hoditi po varnih in utečenih poteh posameznega knjižnega in literarnega trga, temveč postavljati pod vprašaj njegove meje, iskati nove pristope za promocijo knjige in branja. Vprašanje, kakšen je javni interes, ki ga vežemo na knjigo, je zato vprašanje, ki si ga mora zastaviti vsaka prestolnica knjige. In temu vprašanju mora slediti pretres javnih politik (kulturne, izobraževalne, znanstvene, davčne itd.), ki vplivajo na položaj knjige, pri čemer ta pretres ni nujno le akademske narave, temveč bo uspešen le, če ga bodo sprožili konkretni projekti. Knjiga je kompleksen organizem in kot takšen terja kompleksne ter usklajene odgovore, do njih ni mogoče priti zlahka, zato morajo biti premisleki temeljiti in vključevati vse, ki so del knjižne verige. Prav tu poskuša biti načrtovalcem javnih politik v pomoč Ljubljanska resolucija o knjigi.

Program Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010 je primer diskurza o knjigi, ki je v mestu zapustil sledi in izoblikoval dovolj trdne nastavke za razvoj področja knjige tudi po predaji naslova. Ljubljana se je s knjigo spremenila na bolje, in prav »knjižno kultiviranje mesta« bi moral biti cilj vseh prihodnjih Unescovih prestolnic knjige.

13. do 26. marec 2011

V nedeljo, 13. marca, se je začel 14. pripovedovalski festival Pravljice danes 2011, ki bo letos potekal do 26. marca.  Vabimo vas, da se nam pridružite na številnih dogodkih, ki bodo poslušalcem omogočili, da doživijo dobro pripovedovano besedo, ljudskim pripovedim pa poiskali živo pot v današnji čas. V štirinajstih letih je program festivala izoblikoval nekatere stalne vsebine kot so pripovedovalske predstave za otroke, pripovedovalski večeri za odrasle, odprta pripovedovalska tribuna ter spremljevalni program.

Glavnina dogodkov bo kot vsako leto potekala v Cankarjevem domu in Slovenskem etnografskem muzeju. Letošnji program pa je zaradi projekta Ljubljana – svetovna prestolnica knjige precej bogatejši in bo potekal na mnogih novih lokacijah - v Mini teatru, Mestnem muzeju Ljubljana, Trubarjevi hiši literature, na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na desetih podružničnih šolah v okolici Ljubljane, na Pediatrični kliniki v Ljubljani, v Benečiji ter na avstrijskem Koroškem.

Program festivala si lahko ogledate v koledarju dogodkov na naši spletni strani ali na www.pravljicedanes.si.

 
Mestna občina Ljubljana je objavila Javni razpis za izbor projektov v okviru programa Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010. Ljubljana bo nosilka Unescovega naslova svetovna prestolnica knjige do 23. aprila 2011, s projekti promocije knjige in branja pa bo Mestna občina Ljubljana nadaljevala tudi po tem obdobju, saj je program svetovne prestolnice knjige obrodil precej programov, ki so pomembni za kulturno podobo prestolnice. Ker bo Ljubljana v letošnjem letu pri Unescu kandidirala za trajni naziv »mesto literature«, s katerim se doslej ponašajo le štiri mesta na svetu, je omenjeni razpis pomemben tudi v tem kontekstu.

V okviru programa LSPK 2010 bosta Mestna občina Ljubljana in Javna agencija za knjigo RS tudi v letu 2011 podprli literarni festival: Literature svetovnih celin, v okviru nadaljevanja projekta Knjige za vsakogar pa izdajo kakovostnih leposlovnih in humanističnih del, mladinskega leposlovja, izvirnih slovenskih slikanic, stripov. Knjige v okviru projekta Knjige za vsakogar bodo izšle v nakladi najmanj 5000 izvodov in bodo naprodaj na celotnem območju Slovenije v knjigarnah, knjižnicah ter kulturnih inštitucijah, in sicer po ceni 5 evrov.

Javna agencija za knjigo bo nadaljevala s projektom Rastem s knjigo za srednješolce, s katerim želi spodbuditi dostopnost raznovrstnega, kakovostnega in izvirnega mladinskega leposlovja, promovirati vrhunske domače ustvarjalce mladinskega leposlovja, spodbuditi motivacijo za branje pri srednješolcih in njihovo obiskovanje splošnih knjižnic, spodbuditi izvirno ustvarjalnost na področju mladinskega leposlovja, motivirati založnike k večjemu vključevanju sodobnih slovenskih piscev v založniške programe za mladino ter povečati delež izdanega izvirnega slovenskega mladinskega leposlovja.

Mestna občina Ljubljana pa bo podprla najbolj inovativne projekte promoviranja knjige in branja s poudarkom na oživitvi javnih površin v mestu skozi literaturo in knjigo.

Razpis in razpisna dokumentacija >>

Na Mestnem trgu se je v soboto, 18. decembra 2010, pričel Praznični knjižni sejem, ki bo knjižno obarval predpraznični čas v Ljubljani – svetovni prestolnici knjige 2010. Na sejmu se bo predstavilo devet slovenskih založb, ki so se odzvale na povabilo Mestne občine Ljubljana: Mladinska knjiga založba, Družba Piano, Založba Lepa beseda, Založba Didakta, Desk d.o.o., Založba Sanje, Založba Morfem, Založba Avrora in Založba Sidarta, ki bodo na dvanajstih stojnicah predstavljale svojo knjižno ponudbo.

Praznični knjižni sejem je del programa Ljubljane svetovne prestolnice knjige 2010 in bo številnim obiskovalcem praznične Ljubljane ponudil kakovostno in raznoliko knjižno produkcijo po sejemskih cenah. Knjiga je najlepše darilo, zato v prednovoletnem času sejemska ponudba v Ljubljani doživlja pomembno obogatitev. Privoščimo sebi in svojim najdražjim knjigo!

V torek, 14. decembra, je med 12. in 15. uro v parku Labirint umetnosti ob gradu Kodeljevo v Ljubljani potekalo sajenje dreves . Ob 14. uri je drevo zasadil tudi župan Mestne občine Ljubljana, Zoran Janković.

Zavod Exodos Ljubljana pod pokroviteljstvom Mestne občine Ljubljana, v okviru programa Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010, ter s podporo EU pripravlja trajnostni umetniški projekt Labirint umetnosti.

Gre za družbeno angažirano, trajnostno umetniško delo z visokim ekološkim namenom. Idejno je labirint zasnoval bolgarski umetnik Venelin Shurelov, ki je tradicijo večtisočletne gradnje labirinta združil s sodobnim zahodnoevropskim konceptom »walking as art«. Labirint bo namenjen urbanemu človeku, ki se rad zateče na zeleno površino, da si  razgiba telo in duha, razbremeni misli ali bere knjigo. V srcu labirinta bo namreč stal bralni otok z literarnimi deli za zvedavega bralca - sprehajalca. Prvi nabor knjig bodo sestavili varuhi parka, kasneje pa bodo vsebino polic oblikovali obiskovalci sami.

Park Labirint umetnosti bo zasajen z 287 drevesi v obliki labirinta, pot do središča pa bo tlakovana s kratkimi mislimi o umetnosti, hoji, knjigi in življenju. Pri nastajanju parka lahko sodeluje vsakdo. Posameznik ali organizacija lahko postane varuh enega ali več dreves, vsak varuh pa bo prejel tablico s svojim imenom ali imenom organizacije, ki bo označevala njegovo drevo. Projekt lahko podprete tudi z  nakupom promocijskih izdelkov, majic z znakom Labirint umetnosti ali s prispevanjem citata ali misli, ki bodo vklesani v tlakovce na poti v središče labirinta. Zavod Exodos sodelovanja spodbuja tudi na osnovi prostovoljstva – posameznik lahko postane del organizacijske ekipe in pomaga pri sajenju dreves ali pri otvoritvi parka 15. aprila 2011.

Več na www.labirint-umetnosti.si

Od 13. decembra je na več kot 200 prodajnih mestih po Sloveniji možno kupiti 20. knjigo  iz projekta Knjige za vsakogar Jedci psov iz Svinije, ki je del programa Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010. Knjigo je izdalo Društvo Slovenska matica, v slovenščino pa jo je prevedla Mira Miladinovič – Zalaznik.

3. decembra 2010 je ob 11. uri v dvorani Slovenske matice v Ljubljani potekala predstavitev knjige in srečanje z avtorjem Karlom Markusom Gaussom. Avtorja in knjigo je predstavil pisatelj in glavni urednik Slovenske matice Drago Jančar.

O knjigi

Knjiga Jedci psov iz Svinije (Die Hundeeser von Svinia) je ob svojem izidu pretresla nemško in avstrijsko javnost, pozneje pa je doživela številne prevode v različne jezike. Karl Markus Gauss je s pomočjo osebnih raziskovanj, potovanj in številnih pogovorov z Romi na Slovaškem razkril presunljivo podobo njihovega življenja in odnos večine do manjšinskega prebivalstva. Na obrobju Košic in v vasi Svinija je našel romsko populacijo, ki živi po svojih notranjih pravilih, v strahotni revščini in čeprav v bližini tudi daleč od oči moderne Evrope.

Prelistajte prvih nekaj strani knjige>>